ZGODOVINA
ZAČETKI
Novo mesto, jeseni 1987. Sošolca v osmem razredu Borut Tiran in Boštjan Kovačič sta približno istočasno dobila vsak svoj glasbeni instrument; prvi električno kitaro, drugi pa sintetizator.
Začela se je rojevati ideja o skupini, vendar je bilo treba dobiti še bobnarja in basista. Borut, ki se je igranja na kitaro učil že v glasbeni šoli, je k sodelovanju povabil sedmošolca Simona Žižka, ki je ravno takrat začel spoznavati bobnarske udarce pri svojem starejšem bratu.
Boštjan je pripeljal Tomaža Koncilijo, ki je takrat že obiskoval prvi letnik gimnazije in je poznal nekaj skromnih akordov na kitari, drugače pa je igral flavto v glasbeni šoli.
Ker je bend potreboval basista, si je Tomaž pač sposodil bas kitaro v glasbeni šoli in 28. februarja 1988 so fantje imeli prve vaje v garaži pri Boštjanu doma. Prva skladba – Let it be in The Beatles. Skupina pa se je poimenovala Proteus.
Kmalu se je izkazalo, da bo pevski mikrofon prevzel Borut. To so bili časi, ko je bil ves bend priključen na en ubogi kitarski ojačevalec, ki seveda ni mogel reproducirati kaj več od, milo rečeno, hreščanja. Kljub temu so koncertni debi fantje doživeli junija 1988, ko jih je med svojim nastopom na valeti na novomeški OŠ Šmihel na oder povabila skupina Peta avenija.
Boljši časi so napočili, ko je Boštjanov oče kupil šestkanalno pevsko ozvočenje. Tako se je septembra istega leta ponudil prvi samostojni nastop, in sicer v gozdičku Ragov log sredi mesta. Proteusi so naštudirali 15 komadov, kar pa jih ni oviralo, da ne bi repertoarja med nastopom trikrat ponovili.
V tem času se je pojavila potreba po še enem kitaristu, ki bi zapolnil zvok skupine med Borutovim petjem. Fantje so k sodelovanju povabili Alana Viteziča, ki je tudi igral kitaro v glasbeni šoli. Napredek v muziciranju se je takoj poznal. Bend je veliko nastopal, ime Proteus pa je postajalo znano po Novem mestu in okolici.
PRVI USPEHI
Februarja 1989 se je Proteus udeležil PIL-ovega tekmovanja mladih skupin v Postojni z lastno skladbo Sabina in s priredbo uspešnice ameriških rockerjev Creedence Clearwater Revival "Have You Ever Seen Rain".
Osvojili so drugo mesto, Borut pa je dobil nagrado za najboljšega pevca. Fantom se je vsaj navidez odprla pot navzgor. Nastopili so v Cankarjevem domu na podelitvi nagrad Vesele šole, igrali so v Gorici za zamejske Slovence, avgusta 1990 pa so jih povabili celo v Langenhagen pri Hannovru, kjer so uspešno nastopili v lokalnem klubu.
Obenem so fantje
ustvarjali tudi lastno glasbo, katere avtor in tekstopisec je bil
Borut, vendar so našli oziroma zbrali denar samo za posamezne posnetke,
ki so se potem vrteli na novomeškem radiu
Studio D.
SPREMEMBA IMENA
Na dvajset ur trajajoči avtobusni vožnji domov iz Langenhagna je prišlo do prve resnejše prelomnice v življenju benda. Alan, Borut, Boštjan, Simon in Tomaž so si bili edini, da je ime Proteus nekako preotročje, da ne odraža tistega, kar skupina misli, dela in živi.
Fantje so torej imeli 20 ur časa, da si najdejo novo, ustrezno ime. Navdihnjeni od ogleda filma Društvo mrtvih pesnikov, v katerem je glavno vlogo igral Robin Williams in ki opisuje razred srednješolcev, ki jim profesor književnosti odpre in pokaže nov svet samostojnega in samosvojega razmišljanja, neukleščenega v kalupe vsakdanjega življenja, so se fantje iz Proteusa enoglasno preimenovali v Društvo mrtvih pesnikov – DMP.
Seveda je odločitev v rodnem Novem mestu sprožila nemalo različnih mnenj. Nekateri so bili navdušeni, drugi so opozarjali na neizvirnost, starejši pa so se zgražali nad besedo "mrtvih" ali pa so se spraševali, kakšno čudno društvo je zdaj to.
Takoj so se oblikovale tudi prve krajšave imena: Društvo mrtvakov, Mrtvaki, Mrtvi pesniki, Pesniki. Kot pa se vedno zgodi, je čas pomiril začetno razburjenje in novo ime se je prijelo.
NOVI USPEHI IN MENJAVE ČLANOV
Tudi z novim imenom so DMP-jevci veliko nastopali.
Jeseni, 29. novembra 1991, so v novomeški športni dvorani organizirali odmeven mega koncert s predstavitvijo lastne glasbe in ustvarjanja. Sledilo je še nekaj nastopov na velikih koncertnih odrih, ko je skupino nepričakovano, a sporazumno zapustil bobnar Simon Žižek. Kriza je bila še večja, ker je skupina ravno tedaj dobila ponudbo za nastop na open air festivalu Rock am See v Hannovru. Simon je pristal še na ta zadnji nastop in tako so se DMP-jevci znova znašli v Nemčiji in tudi tam predstavili svojo glasbo.
Že pred tem so posneli dve skladbi (Mestni Robin Hood in Vse reke tečejo) v studiu Akademik ter tri skladbe (Prvi Novomeščan, Pomlad narodov in Tvoj svet) v studiu Metro.
V začetku leta 1992 je bila na natečaju za POP delavnico 1992 sprejeta Borutova skladba Ko te ni, s katero so DMP dosegli 5. mesto po oceni strokovne žirije in laskav naziv najbolj obetavne skupine. Na omenjeni POP-delavnici je debitiral tudi novi bobnar skupine Marko Zajc.
Avgusta istega leta se je bend odpravil v studio Luca v Novem mestu, da bi posnel svojo prvo kaseto, ki so jo poimenovali Iskanje, in ki je izšla pri ZKP-RTVS meseca marca 1993. Kot koproducent in tonski mojster je s fanti sodeloval Tomaž Maras-Mot.
Zadnje dni pred potekom roka za natečaj za POP delavnico 1993 so se člani DMP-ja spet odpravili v studio in posneli Alanovo skladbo Ko prižgeš nov dan, ki je praktično nastala v studiu in so fantje zanjo pokurili več kot 40 studijskih ur.
Ves trud je bil poplačan na POP delavnici, saj je postala to zmagovalna skladba po izboru strokovne žirije. DMP je imel tudi odličen nastop na prvi prireditvi ROCK Slovenije v Mariboru leta 1993.
Omenjeni uspehi pa za seboj niso prinesli želenih rezultatov oziroma več nastopov. Očitno v Sloveniji ni ali pa še ni bilo sposobnih ljudi, ki bi znali tržiti perspektivne mlade skupine, ki so že dosegle določen ugled, ali pa so si pripravljene s svojo kvaliteto tega še ustvariti.
Zaradi nepogostega nastopanja se je v skupini pojavilo malodušje, zaostrili so se nekateri konflikti, kar vse je imelo za posledico, da je iz benda odšel klaviaturist Boštjan Kovačič.
Preostali člani so k igranju povabili mladega Igorja Lumperta, danes enega vodilnih slovenskih jazzovskih saksofonistov, ki je takoj vnesel v skupino novega zanosa, vendar so vsi skupaj po skoraj enoletnem muziciranju (med drugim so DMP v tem času tudi zmagali na rock festivalu Vipavska jesen 1993) spoznali, da se značajsko prav nič ne ujemajo, in tako je tudi Igor sporazumno zapustil bend.
Zamenjal ga je Mitja Bobnar, pa je tudi on kmalu odnehal zaradi osebnih obveznosti, ki mu niso dovoljevale posvečati dovolj časa skupini.
Alan, Borut, Marko in Tomaž so spoznali, da je za vse najboljše, če ostanejo kvartet, kar pa seveda ne preprečuje, da pri posameznih projektih ne bi sodelovali tudi drugi glasbeniki.
OPUS II
V obdobju po izidu kasete Iskanje (1993-1995) je nastalo precej novih skladb, ki se stilno ločijo od prvega ustvarjalnega obdobja, hkrati pa nakazujejo prehod Društva mrtvih pesnikov v nove in drugačne stilske usmeritve.
Gre za bolj akustično obarvano glasbo s poudarjenim večglasnim petjem in nekonvencionalnimi akordi, pomemben element še vedno ostajajo kvalitetna besedila, sodelujejo pa tudi za tovrstno glasbo manj značilni instrumenti (različna tolkala, godala, flavta ...).
Tako je po izboru najboljših skladb nastalo gradivo za nov album z naslovom OPUS II, na katerem je pet skladb (20'54" glasbe), ki si sledijo takole: Ko prižgeš nov dan ’95, Ti in jaz, Ustavil bi svet, Vlak, ki mi povrne čas in Ko prižgeš nov dan ’93.
Avtor prve, druge in pete je Alan Vitezič, tretje in četrte pa Borut Tiran.
Snemanje demo posnetkov je potekalo v začetku leta 1995 v zasebnem improviziranem studiu Marjana Pirnarja (danes Festival Novo mesto) v Novem mestu, aprila pa so DMP snemali "prave" posnetke v studiu Luca.
Celoten projekt je produciral Janez Križaj. Sredi snemanja je zbolel Borut, zato se je vsa stvar prenesla še v mesec maj, ko je bil material dokončno pripravljen za izdajo. Vendar ...
Podjetje za večpredstavne rešitve T-media iz Novega mesta je ponudilo zanimiv projekt - oblikovanje multimedijskega programa, ki bi bil dodan glasbi in bi vseboval fotografije, video-inserte, besedila in nekaj interaktivnih efektov.
Predlog je bil sprejet, kar je izid plošče prestavilo še za skoraj slabo leto. Opus II je izšel aprila 1996 kot prvi CD-PLUS v Sloveniji in vzhodni Evropi in takrat eden redkih na svetu. Termin označuje posebno združitev glasbenega in "skritega" računalniškega softverskega dela, zato ne govorimo o CD-ROMU, saj CD-predvajalnik ne bere računalniškega dela in je zato zagotovljena 100-odstotno varna produkcija tako na radijih kot na domačih avdio napravah.
Skupina je v Piranu posnela tudi odmeven videospot za skladbo Ti in jaz v produkciji Kobe studia iz Ljubljane, ki je bil pri slovenskih gledalcih odlično sprejet.
V njem sta nastopili tudi supermodel Lili Geček in manekenka Polona Lumpert. Spot je režiral Tibor Ogrizek, snemal pa Rajko Bizjak.
NEKI RABM, DA TE NE POZABM
Medtem so člani DMP-ja že snovali novo glasbo, v kateri je zaznati več poudarka na ritmu in je bolj moderno kitarsko usmerjena. Prvo novo skladbo z značilnim kitarskim rifom, hitro rokersko Čutm te, je DMP predstavil že na začetku poletja leta 1997, zanjo pa so posneli tudi videospot z zdaj že znamenitimi rumenimi kabrioleti.
Po večmesečnem pripravljanju demo posnetkov v lastnem improviziranem 8-kanalnem analognem studiu so se Alan, Borut, Marko in Tomaž odpravili še na zaključne priprave za snemanje novega albuma v Vrbnik na otoku Krku.
Tu je plošča dobila še zadnje aranžmajske dodatke in ideje pred zaresnim snemanjem v studiu Luca v Novem mestu, ki je trajalo s presledki od oktobra 1997 do januarja 1998.
Rodilo se je 14 skladb (vštevši že prej posneto Čutm te) oziroma več kot 56 minut glasbe. Album je produciral Alan Vitezič, ki je tudi avtor večine skladb, svoj produkcijski delež je prispeval še Borut Tiran, kot koproducenta pa sta se izkazala Tomaž Maras-Mot in Tomaž Borsan.
ahko bi rekli, da je nova plošča z naslovom Neki rabm, da te ne pozabm, ki je izšla v obliki CD-ja in kasete v začetku aprila pri založbi Helidon nekako v znamenju števila tri.
Gre namreč za tretji DMP-jevski avtorski projekt po vrsti, kot soavtor besedil se je poleg Alana in Boruta predstavil tudi Tomaž, prav ti trije nastopajo kot glavni vokalisti pri posameznih skladbah, na CD-ju in kaseti so avtorske skladbe v treh jezikih (slo, hrv, ang), poleg tega pa je tudi sam slogovni koncept albuma tridelen: moderni kitarski pop-rock (Rabm, V tvojih rokah, Glavobolček, Dež, Čutm te, Pridi, Ne joči), sajber muzika (Pod oblakom, Cyberbabe, Ko ostanem sam) in tujejezični del (Gaudeamus, Be my woman, Virtualna ljubav, Ići mići).
Vse nove skladbe so avtorske, razen Ići mići, ki je odraz bivanja v čakavskem jezikovnem okolju na otoku Krku, in Gaudeamusa, stare maturantske in študentske himne v rock predelavi z elementi klasike (operna pevka), ki je nastala v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo RS in Republiškim izobraževalnim centrom (RIC) v namen popularizacije mature v Sloveniji.
Novi zgoščenka in kaseta z naslovom Neki rabm, da te ne pozabm predstavljata svojevrsten spoj različnih glasbenih in besedilnih stilov, ki pa jih druži značilen DMP-jevski melos, oblikovan v desetih letih obstoja skupine in medsebojnega sodelovanja ter prijateljevanja članov (Društvo mrtvih pesnikov je konec februarja 1998 praznovalo tudi 10-letnico obstoja), večglasno petje ter bogastvo glasbeno-izraznih sredstev, k čemur poleg članov benda prispevajo mnogi glasbeni gostje in prijatelji (Leticia Yebuah, Sandra Tomović, Frene Krevh, Tomislav Jovanović-Tokac, Sašo Đukić, godalni kvartet ljubljanske opere - Trampevska, Pajanović, Kranka, Čano-Muharemović...).
Konec marca 1998 je bil lansiran tudi videospot za naslovno skladbo Rabm z novega projekta, v katerem med drugimi nastopata znani zvezdi slovenske estrade Mojca Mavec in Katarina Čas, ki sta poleg Oriane, Cindy, Linde in Naomi, Prešerna, Cankarja idr. tudi junakinji besedila omenjenega singla.
V sklopu promocije novega albuma so DMP 27. 3. 1998 odigrali uspešen koncert v novomeški športni dvorani Marof ter se tako po šestih letih in pol ponovno na velikem odru predstavili domači publiki, ki jih je navdušeno sprejela.
V naslednjih dveh mesecih je skupina imela še več odmevnih nastopov, predvsem v Ljubljani in Novem mestu. Med njimi prednjači študentska Cvičkarija na Gospodarskem razstavišču pred 6000 obiskovalci, poleg tega pa so DMP igrali še na raznih študentskih zabavah ter po osnovnih šolah (ravno osnovnošolska publika se je izkazala z velikim poznavanjem glasbe DMP-ja, zanimanjem zanjo in navdušenjem nad njo, kar je verjetno posledica stalne medijske prisotnosti skupine z videospoti, pesmimi tedna (v enem mesecu Čutm te in Rabm na Valu 202), televizijskimi nastopi (Pomp, POP TV, lokalne TV …) ter radijskimi intervjuji širom po Sloveniji.
Popularnost skupine je v tem času stalno naraščala, prav tako se odlično prodajal tudi album.
SLUŽENJE DOMOVINI
V ponedeljek, 1. junija 1998, so ob 10. uri trije člani skupine DMP (Alan, Borut in Marko) prestopili prag novomeške vojašnice in začeli odštevati sedemmesečni vojaški rok. Tomaž se je istočasno odločil za civilno služenje in pomagal na novomeški šoli za otroke s prilagojenim programom ter na Karitas od decembra 1998 do julija 1999.
Kljub temu je skupina delovala in koncertirala naprej. Menedžment je namreč prevzel Aleš Uranjek, vodstvo novomeške vojašnice pa je bilo zelo razumevajoče.
20:00
Po dveletnem ustvarjalnem premoru so se konec poletja 2000 DMP-jevci ponovno za nekaj tednov zabivakirali v "svojem" zaklonišču, kjer vadijo še danes, in začeli postavljati aranžmaje za nove skladbe, ki so nastale v glavah in prstih Boruta in Alana.
Rojevati se je začela plošča, ki so jo fantje posneli v septembru in oktobru 2000 v novomeškem studiu Luca. Plošča z dvanajstimi avtorskimi skladbami je začela dobivati svojo podobo pod producentsko taktirko obeh avtorjev ter ob koproducentski pomoči Tomislava Jovanovića Tokca.
Potrebno je dodati, da sta kot tekstopisca sodelovala tudi Tomaž Koncilija (Na drugi strani neba) in Ljubljančan Marko Stadler (On the wrong side of town). Pri snemanju so sodelovali še Tomislav Jovanović Tokac, Davor Klarič na hammondu in rhodesu, tolkalista Miro Tomšič in Primož Malenšek alias guru Pimpi, DJ PlankTon – Igor Vuk, Tomaž Borsan, Sašo Đukić Straški, Goran Balog idr.
Posneti material je tonsko obdelal Tomaž Maras Mot, masteriral in editiral ga je Martin Žvelc, novi CD in kaseta skupine pa sta izšla pri založbi Nika pod naslovom 20:00 (Dvajset nič nič). Fotografije na ovitku so delo Boruta Peterlina in Marka Zajca, vse skupaj pa je oblikoval Radovan Arnold.
Stilno se je nova plošča v primerjavi s prejšnjo pomaknila v še “trše” vode, čeprav je še vedno ostala v mejah pop-rocka. Aranžmajsko gre za predvsem kitarsko glasbo z očitno tendenco po vrnitvi k pristnejšemu, bazičnemu, a še vedno modernemu in sodobnemu zvoku.
Če velja, da je prvo kaseto skupine (Iskanje) navdihnila zlasti glasbe Dire straitsov, bi lahko v zvoku najnovejšega izdelka iskali mnogo bolj raznorodne vplive, od Brucea Springsteena, Doobie brothers in Steely dana, Santane, Bryana Adamsa, Neka, U2, Gibonnija, Plavega orkestra in Letečega odreda do Natalie Imbruglia.
Ob tako raznorodni druščini stilov postane jasno, da so DMP tudi na novi plošči ohranili in izpopolnili svoj značilen zvok, ki jih dela unikatne v slovenskem merilu, da so ohranili prepoznavnost in atraktivnost ter stopili korak naprej na svoji glasbeni poti.
Borutova besedila so včasih izrazito lirična (Jaz grem s tabo), drugič neposredna in pogovorna (Nova noč), razmišljujoče refleksivna (Bratje iz lego kock), v vseh pa se čuti nekakšna eksistencialna negotovost, kot jo doživlja mlad človek na prehodu iz brezskrbnih študentskih let v "resni in odgovorni" svet odraslih (25).
Na drugi strani so Alanovi teksti na prvi pogled vedrejši, lahkotnejši, morda celo prozornejši, vendar se pod povrhnjico skriva globoko čutenje, dojemanje in razumevanje duha sodobnega časa, njegove naglice, neosebnosti in izpraznjenosti – takšne so skladbe Me že ma, da bi te (parodija na sodobni način življenja), 20:00 – ter želja po pristnosti, toplini in ljubezni v skladbah Ti si vse, Do lune in nazaj, Segrej me, Na starem mestu. Z jezikovnega stališča je za Alana značilno tudi mešanje različnih jezikovnih zvrsti ter vključevanje slengizmov, hkrati pa celo neobremenjeno kombiniranje z drugimi jeziki. Tomaževo besedilo je melanholično-ljubezensko, podobno pa velja tudi za tekst Marka Stadlerja. Tudi z besedilnega stališča nudi plošča torej za vsakega nekaj, kot to velja za glasbo. Glasba, ki jo ustvarjajo DMP-jevci, je pač odraz lastnosti in značaja vsakega izmed njih. Vsi se zavedajo, da je garancija za dolgoročnejši uspeh le v lastni glasbi, pa še to pod pogojem, če jo bodo znali iz srca posredovati publiki, ki zna vedno nagraditi energijo, kvaliteto, izvirnost, sproščenost in pristnost.
NOVI VIDEOSPOTI
ME ŽE MA, DA BI TE
Prva lansirana skladba z nove plošče je bila Alanova Me že ma, da bi te, za katero je bil posnet tudi videospot v režiji Klemna Dvornika. V bistvu gre za parodijo na duha današnjega časa, kar se kaže tako na besedilni kot glasbeni ravni, in sicer najprej in najbolj evidentno z mešanjem različnih slogov v stilu vsi drugačni, vsi enakopravni.
Tekst je zmes slengizmov, pogovornega jezika, angleških in francoskih izrazov, v glasbi najdemo najrazličnejše elemente, ki bi jih lahko uvrstili od diska do havajske glasbe. Mrtvi pesniki s svojo interpretacijo skladbe poslušalcu sicer dopuščajo vso svobodo in se ne postavljajo niti na stran kritike niti odobravanja takšnega v bistvu anarhičnega načina življenja.
Poslušalcu servirajo to, kar živi, kako se obnaša, kar si želi in kako funkcionira v družbi. Parodičnost skladbe funkcionira na različnih nivojih. Zlasti refren in radijski citat na koncu (zanimivo, posnet ravno ob prvi objavi neuradnih volilnih izidov na volitvah 2000) podeljujeta skladbi širše konotacije, ki se zdijo kot nekakšno ironizirano gledišče na politično in medijsko (ne)kulturo pri nas.
O skladbi je torej možno razmišljati večplastno, katero od možnosti pa si boste izbrali vi, je kot na postmoderni dlani: kakor vam drago.
25 IN TI SI VSE
Skupina je kmalu za Me že ma posnela še spota za skladbi 25 in Ti si vse ter tudi pri teh sodelovala z režiserjem Klemnom Dvornikom.
V videospotu 25 člane skupine najdete starejše za četrt stoletja, ko se po različnih življenjskih usodah ponovno dobijo na podelitvi ultra super diamantne plošče.
Med drugimi je v spotu eno od osrednjih vlog igral tudi nekdanji košarkar novomeške Krke Dejan Jevtović.
Videospot za danes najpogosteje predvajano skladbo skupine Ti si vse
pa je bil posnet v dveh nočeh na ljubljanski železniški postaji, kjer
fantje iz skupine kot nevidni angeli obračajo žalostne življenjske
zgodbe nočnih potnikov v pozitivno smer.
ZORAN NAMESTO TIRANA
Društvu mrtvih pesnikov se je na koncertih po izidu albuma 20:00 priključil legendarni slovenski klaviaturist Davor Klarič, ki je zvoku skupine dodal novo širino in zven.
Zdelo se je, da bend ni še nikoli zvenel tako dobro, a kot se rado zgodi, so se med člani skupine začela tiha nesoglasja. Ključno vprašanje, ki se je zastavljalo članom DMP-ja, je bilo: ali se vrniti k začetni, povsem nekomercialni usmeritvi skupine ali nadaljevati s preverjeno uspešno formulo pisanja hitov, ob katerih lahko predstaviš tudi „zahtevnejše“ skladbe.
Skupina se je istočasno prvič znašla tudi v primežu založniške hiše, ki je za razliko od demokratičnega mnenja skupine zahtevala lansiranje lahkotnejših uspešnic. Bend je bil prisiljen sklepati mnoge kompromise, vse skupaj pa je v javnosti krhalo ugled skupine ter jo navidez vse bolj potiskalo v vode popa. V takšnem vzdušju je novembra 2002 po vrhunsko izvedenem zadnjem koncertu slovenske turneje 20:00 v novomeškem klubu LokalPatriot skupino zapustil eden od ustanovnih članov Borut Tiran.
Kljub temu so preostali trije člani nadaljevali z delom. Nastajale so nove skladbe in fantje so se redno dobivali na vajah. Obenem je v zraku visela potreba po kitaristu ali celo klaviaturistu, ki bi zapolnil vrzel, nastalo po Borutovem odhodu.
Po več neuspelih kombinacijah so v začetku leta 2004 DMP-jevci k sodelovanju povabili someščana Jerneja Zorana, odličnega kitarista, ki se je kot mladostnik kalil v več novomeških bendih (Minister Gregor, Madžars), nato osnoval rockovski Jernej Zoran trio (JZ3o) in obenem sodeloval s posavskimi Tunkami, rockabiliji Lucky Cupids ter imel za sabo tudi nekaj lastnih avtorskih projektov (npr. Avgustovski kosci). Fantje so se odlično ujeli in Jernej je v Društvo mrtvih pesnikov vnesel tisto, kar so mnogi pri bendu pogrešali: trši kitarski zvok in občasne solistično-ritmične presežke.
NOVI ALBUM
V zadnjih dveh letih je bend nastopal le priložnostno (Cvičkarija v Križankah, koprska Bonifika, Cvičkarija v Izoli...), saj se je posvečal pretežno ustvarjanju novega albuma.
Pred snemanjem novega materiala so se DMP novembra 2005 odpravili na "Inkognito tour", serijo treh koncertov v Brežicah, ljubljanskem Ortu in novomeškem LokalPatriotu, kjer so nastopili povsem nenajavljeni pred naključnimi obiskovalci, katerim so predstavili izključno novonastajajoči material.
Po odzivu sodeč so na pravi poti, zato že nestrpno čakamo na novi album, ki bi po nekaterih napovedih moral iziti jeseni 2007.
A pri DMP se nič ne ve, saj fantje niso obremenjeni s tem, da bi morali izdajati albume na dve leti.
Pustimo se presenetiti.